»Neizpolnjevanje zavez iz zakona se vleče že peto leto, ljudje z gibalnimi oviranostmi ne morejo uporabljati nečesa tako vsakdanjega, kot je medkrajevni javni prevoz. To pa jim ni omogočeno samo zaradi njihove invalidnosti, kar je diskriminatorno. Zato smo vložili prvo v nizu tožb proti avtobusnim prevoznikom, ki v nobenem pogledu ne sledijo določbam zakona in ne začenjajo potrebnih korakov, da bi bil medkrajevni prevoz dostopen tudi ljudem z invalidnostmi.«
»Iz kraja, kjer živi, se je želela z avtobusom pripeljati v večji kraj na fizioterapijo. Ko se je želela vkrcati na avtobus, pa se je izkazalo, da ni prilagojen za prevoz ljudi z gibalno oviranostjo.«
»Oseba se je zato odločila za tožbo zaradi diskriminacije, zagovornik pa za novo zastopanje stranke pred sodiščem, kot mu to omogoča 41. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo.«
»Ob tem Lobnik poudarja, da pri omenjeni pravdi ne gre samo za zaščito osebe, ki se je odločila za tožbo, ampak za boj za dostojanstveno obravnavo vseh ljudi z gibalnimi oviranostmi in drugimi invalidnostmi.«
»Pri medkrajevnih prevozih velja uredba 561, evropska zakonodaja, ki dovoljuje takšen način. In to ni Slovenija nobena izjema, to je tudi v Evropi pri drugih. Kako je pa delavec na razpolago svojemu delodajalcu, je pa čisto stvar delodajalca in delavca, ki sprejme ali pa ne sprejme take pogodbe.«
»Javni potniški promet ni pred nobenim zlomom. V to se tudi investira kar nekaj denarja, tudi finančno in kadrovsko. Mislim, da se vsi dobro zavedajo, da je to potrebno, da je potrebnih še kar nekaj korakov. Popolnoma nepotrebne izjave.«
